Neandertalci so morda jedli črve iz gnilega mesa
Nova študija, objavljena v reviji Science Advances, postavlja pod vprašaj dolgoletno prepričanje, da so bili neandertalci predvsem lovci velikih živali in strogi mesojedci. Raziskovalna ekipa pod vodstvom antropologinje Melanie Beasley in profesorja Johna Spetha je pokazala, da bi izjemno visoke vrednosti dušika-15 v kosteh neandertalcev lahko izhajale iz uživanja črvov, ki so se razvili v razpadajočem mesu.
Izotopske analize so že dolgo kazale, da so neandertalci imeli višje ravni dušika-15 kot današnji volkovi in levi, kar je znanost dolgo razlagala kot posledico intenzivnega lova in mesne prehrane. Vendar nove raziskave kažejo, da tako visoke vrednosti niso povsem skladne s svežim mesom kot edinim virom beljakovin.
Prelom je prinesla terenska in etnografska izkušnja profesorja Spetha, ki je dokumentiral prehranske navade arktičnih ljudstev. Ta so poleg fermentiranega mesa uživala tudi črve iz trupl, s čimer so se izognila prehranski krizi, znani kot »stradanje z zajci«, ki lahko prizadene ljudi ob izključni prehrani s pustim mesom.
Znanstveniki so to hipotezo eksperimentalno preverili v Forenzičnem antropološkem centru Univerze Tennessee. Tam so opazovali razpad človeških trupel in rast ličink muh, pri čemer so z analizami ugotovili, da imajo črvi, ki se razvijejo v razpadajočem mesu, izrazito povišane vrednosti dušika-15. To ponuja kemično razlago za visoke izotopske vrednosti v kosteh neandertalcev.
Kot navaja National Geographic, se podobne prehranske prakse ohranjajo tudi v današnjih skupnostih. V Sardiniji še danes pripravljajo casu marzu, fermentiran sir s črvi, medtem ko so Inuiti zgodovinsko poznali uživanje fermentiranega mesa in insektov. Čeprav se črvi ne ohranijo v arheoloških ostankih, za seboj puščajo kemične sledi.
Beasley in njena sodelavka Julie Lesnik sta poudarili, da so črvi v določenih okoljih predstavljali dragocen vir hranil, zlasti v obdobjih pomanjkanja. Neandertalci so tako verjetno razvili prehransko prilagoditev, ki jim je omogočala preživetje v zahtevnih razmerah, kjer sveže meso ni bilo vedno na voljo.
Poleg tega, da raziskava preoblikuje pogled na prehrano v prazgodovini, poudarja tudi kulturno kompleksnost neandertalskih skupnosti. Po mnenju avtorjev gre za prehransko vedenje, ki ga ne moremo pripisati le instinktu, temveč tudi znanju o shranjevanju hrane, zaznavanju tveganj in načrtovanju preživetja.
