Otroška vretenca z urezninami iz Gran Doline znova sprožila razpravo o prazgodovinskem kanibalizmu
Ekipa arheologov, ki deluje v jami Gran Dolina v gorovju Sierra de Atapuerca, je razkrila pomembno najdbo: človeško vratno vretence, ki je pripadalo otroku, staremu med dvema in štirimi leti, z jasnimi sledmi ureznin. Kosti so stare približno 850.000 let in predstavljajo najstarejši znani dokaz tovrstne obdelave otroških ostankov v Evropi. Odkritje je bilo objavljeno 24. julija in je takoj sprožilo novo razpravo o morebitnem obstoju kanibalizma med zgodnjimi hominidi.
Palmira Saladié s katalonskega inštituta IPHES-CERCA je ob objavi poudarila, da so sledi na vretencu popolnoma primerljive z oznakami, ki jih pušča obdelava živalskega plena. Po njenih besedah ni dvoma, da je bilo telo otroka obravnavano kot prehranski vir, čeprav se kanibalizem ne more potrditi zgolj na podlagi ene najdbe. Kontekst v Gran Dolini, kjer so v preteklosti že odkrili več človeških kosti s sledmi obdelave, pa kaže, da to ni bil osamljen primer.
Gran Dolina je eno ključnih evropskih najdišč za preučevanje prazgodovinskih ljudi, predvsem vrste Homo antecessor, ki je območje naseljevala pred skoraj milijonom let. V zadnjih desetletjih so tam našli številne dokaze o razkosavanju in lomljenju človeških kosti, kar že dolgo buri znanstveno razpravo o tem, ali je šlo za ritualno ravnanje ali dejansko uživanje človeškega mesa.
Odkritje otroškega vretenca podpira domnevo, da je bila obdelava človeških trupel v tej skupnosti nekaj vsakdanjega. James Cole z britanske univerze v Brightonu meni, da stalna prisotnost takšnih ostankov kaže na redno prehransko prakso. Po njegovem mnenju gre za prilagoditveno strategijo, povezano s pomanjkanjem virov in težkimi razmerami, v katerih so živeli hominidi na Iberskem polotoku.
Vendar pa vsi strokovnjaki ne delijo tega pogleda. Michael Pante z Državne univerze Colorado opozarja, da oznake na kosteh niso nujno dokaz uživanja mesa, temveč bi lahko pomenile del simbolnih ali pogrebnih postopkov. Po njegovih besedah ostajajo neposredni dokazi o kanibalizmu v prazgodovini redki in nepopolni, kar odpira prostor za različne interpretacije.
Primer iz Atapuerce ni edini. Znaki obdelave človeških ostankov so prisotni tudi v drugih evropskih in afriških najdiščih, med njimi v jami Gough v Angliji in v Herxheimu v Nemčiji, kar kaže, da so tovrstne prakse obstajale pri različnih vrstah hominidov, od neandertalcev do zgodnjih Homo sapiensov. Vzroki so se razlikovali – od preživetvene nuje do verskih ali ritualnih pomenov.
Čeprav odkritje iz Gran Doline ne podaja dokončnega odgovora, še dodatno potrjuje pomen Atapuerce kot enega najdragocenejših paleontoloških območij v Evropi. Vsaka nova najdba iz te jame razširja razumevanje zgodnjih človeških skupnosti in njihovega odnosa do življenja, smrti in preživetja. Arheologi napovedujejo nadaljevanje raziskav in nova odkritja, ki bodo morda še jasneje osvetlila raznolikost in kompleksnost vedenja naših prednikov.
