V globinah Zemlje odkrili strukturi, ki bi lahko bile ostanki iz njenega nastanka
Dve masivni skalnati formaciji, zakopani več kot 2.900 kilometrov pod zemeljskim površjem, bi lahko predstavljali enega najstarejših geoloških ostankov iz časa nastanka Zemlje. Znanstveniki ju imenujejo veliki provinci z nizko strižno hitrostjo in menijo, da sta obstajali že več milijard let.
Ena od struktur leži pod Tihim oceanom, druga pod afriško celino. Zaradi svoje gostote in edinstvene sestave znatno upočasnjujeta širjenje seizmičnih valov, kar ju loči od ostalega zemeljskega plašča. Njuna velikost je primerljiva s površino celin, odkrili pa so ju s pomočjo potresnih valov, ki razkrivajo, kako se vibracije širijo skozi različne sloje notranjosti planeta.
Najnovejše raziskave seizmologinje Arwen Deuss z Univerze v Utrechtu kažejo, da ti formaciji ne dušita potresnih valov, kot so sprva domnevali, ampak jih prepuščata z manj motenj. To odkritje nakazuje, da so te strukture bolj stabilne, kot so znanstveniki predvidevali, in vsebujejo drugačno kemijsko sestavo kot preostanek plašča.
Analize razkrivajo prisotnost železovih in aluminijevih oksidov, med njimi trivalentnega železovega bridgmanita, kar vpliva na njihovo gostoto in seizmično odzivnost. Po eni od hipotez gre za plastično zelo odporen material z velikimi kristali, ki vzdrži deformacije in ohranja svojo obliko tudi pri visokih temperaturah.
Raziskovalci menijo, da so se te formacije lahko oblikovale že v prvih 500 milijonih let po nastanku Zemlje ali pa celo segajo v sam začetek njenega nastanka. Ena razlaga predpostavlja, da gre za ostanke potopljene oceanske skorje, ki se je skozi milijone let nalagala na dnu plašča in oblikovala gosto, stabilno maso.
Posebno zanimanje zbuja možnost, da te formacije hranijo »prvotni material« iz zgodnjega obdobja Zemlje, ki se nikoli ni dvignil na površje. Med vulkanskimi izbruhi bi se lahko delci tega materiala vseeno znašli na površju, kar bi znanosti omogočilo vpogled v razmere, kakršne so vladale na planetu pred več kot štirimi milijardami let.
Poleg starosti in stabilnosti so znanstveniki v teh strukturah zaznali tudi kristalno usmerjenost, kar nakazuje dolgotrajno izolacijo in počasno premikanje v notranjosti planeta. Te ugotovitve nakazujejo, da LLSVPs niso zgolj geološka posebnost, ampak potencialno ključ do razumevanja zgodnjih procesov, ki so oblikovali Zemljo in morda vplivali tudi na razvoj življenja.
Čeprav številna vprašanja ostajajo odprta, odkritja okrog teh globinskih struktur odpirajo nove možnosti za raziskovanje najgloblje notranjosti Zemlje in njene daljne preteklosti.
