V jugovzhodni Aziji odkrili najstarejše znane mumije, stare do 12.000 let
Odkritje najstarejših doslej znanih mumij v jugovzhodni Aziji je pomembno spremenilo razumevanje zgodnjih pogrebnih praks človeštva. Po ugotovitvah mednarodne raziskovalne ekipe, objavljenih v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, so lovsko-nabiralske skupnosti že pred 12.000 leti razvile tradicijo dimljenja trupel, kar pomeni, da so tamkajšnje mumije tisočletja starejše od znamenitih egipčanskih in celo predkolumbovskih mumij iz Južne Amerike.
Analizirani ostanki, najdeni na najdiščih v Laosu, na Filipinih, Tajskem, v Maleziji in Indoneziji, so kazali jasne znake rezov in toplotnih poškodb. Telesa, pogosto položena v skrčenem ali čepečem položaju, so bila izpostavljena dimljenju nad ognjem, kar je omogočilo ohranitev ostankov v vlažnem in monsunsko izpostavljenem okolju, kjer naravna mumifikacija ni mogoča.
Raziskovalci so ugotovili, da so prazgodovinske skupnosti razvile celovit ritual, ki je vključeval dimljenje, kasnejše pokope in včasih celo manipulacijo z ostanki po mumifikaciji. Hirofumi Matsumura z Medicinske univerze v Sapporu je ob tem poudaril, da je bila praksa pomemben način ohranjanja fizičnih in simbolnih vezi s predniki, kar je krepilo medgeneracijske vezi in skupno identiteto.
Strokovnjaki opozarjajo, da je dimljena mumifikacija predstavljala prilagoditev na neugodne naravne razmere in se radikalno razlikuje od egipčanske, ki je temeljila na balzamiranju in sušenju, ter od andske tradicije v sušnih območjih Atacame.
Čeprav vsi raziskovalci ne soglašajo o sistematičnosti tovrstnih praks v vseh regijah jugovzhodne Azije, je odkritje pomemben mejnik. Kot je izpostavila Rita Peyroteo Stjerna z Univerze v Uppsali, ugotovitve odpirajo nov pogled na pogrebne obrede prazgodovinskih skupnosti, četudi bo potrebnih še več prepričljivih datacijskih analiz.
Tradicija dimljenih mumij pa ni povsem izginila. Nekatere domorodne skupnosti v Papui Novi Gvineji in Avstraliji še danes uporabljajo podobne postopke, kar priča o vztrajnosti rituala in globoko zakoreninjenih verovanjih, ki presegajo tisočletja.
Odkritje tako ne razširja zgolj časovnega okvira mumifikacije, temveč dokazuje, da so se prazgodovinske družbe jugovzhodne Azije že zelo zgodaj razvile kompleksne pogrebne prakse, s katerimi so ohranjale odnos do smrti in prednikov.
