Wallaceova črta: nevidna meja, ki ločuje svetove narave
Med otoki jugovzhodne Azije in Oceanije se razteza ena najbolj nenavadnih in trajnih bioloških pregrad na svetu. Gre za Wallaceovo črto, nevidno, a ključno mejo v razširjenosti živalskih vrst, ki tudi danes ostaja izredno učinkovita ločnica med favno Azije in Avstralije.
Na zahodni strani črte, na otokih kot so Borneo, Sumatra in Java, najdemo vrste, ki so značilne za azijsko celino: slone, tigre, nosoroge in številne vrste opic. Na vzhodni strani, v Avstraliji in Novi Gvineji, pa prevladujejo vrečarji, stokovci, kakaduji in nenavadni glodavci. Tudi med vrstami, ki zmorejo leteti ali preplavati večje razdalje, prehod ni bil enostaven – globoke ožine, oceanski tokovi in podnebne razlike so bile skozi milijone let ovira, ki je oblikovala povsem ločena ekosistema.
Wallaceovo črto je v 19. stoletju prvi opisal britanski naravoslovec Alfred Russel Wallace, ko je opazil izrazite razlike med živalstvom otokov Bali in Lombok, ki jih loči le 32 kilometrov morja. Njegova opažanja so prehitela sodobne znanstvene koncepte in močno vplivala na razvoj biogeografije.
Današnje razumevanje temelji tudi na geoloških spremembah. Tektonska ločnica med evrazijsko celino in avstralsko ploščo je oblikovala pregrado, ki se ni nikoli umaknila – tudi v času poledenitev, ko so bile marsikje drugje kopenske povezave. Vzhodno od te meje so oceanski otoki, ki nikoli niso bili del nobene celine, zato vrste z nizko sposobnostjo razširjanja niso mogle doseči teh območij.
Čeprav danes vemo, da obstajajo izjeme – netopirji, nekateri plazilci in insekti so v določenem obsegu prečkali mejo – črta ostaja izredno pomembna znanstvena referenca. Nedavne študije na tisočih vrstah potrdile, da ta biogeografska razdelitev še vedno vpliva na evolucijo in gensko raznolikost v regiji.
Wallaceova črta je tako nevidna meja z močnim vplivom: opomin, da narava oblikuje meje, ki niso vedno vidne, a so za življenje odločilne.
